Planinske poti | pohodniške poti | izleti | pohodništvo | opisi poti | Planinec.si

Mangart ali Mangrt - vprašanje, ki še danes "vznemirja" pravopisce, gorniško stroko, planince pa tudi nedeljske izletnike. Meni je sicer bližje prvo poimenovanje, ki je zadnje čase tudi (pravilno al ne) bolj priljubljeno tako v literaturi kot med hribolazci.

Naj bo Mangart ali Mangrt, to je vsekakor fascinatna gora v vseh pogledih in iz vseh smeri. S svojimi 2679 metri nadmorske višine je resda "šele" naš četrti najvišji vrh, vendar s svojo mogočnostjo in misterioznostjo, ki ga obdaja, vsekakor spada men naše najlepše ter najpopularnejše gorske masive. Pravijo, da mora vsak "pravi" hribolazec imeti v svoji gorniški malhi osvojeni vrh Mangarta. Zaradi že omenjenih naravnih dispozicij ter relativno lagodnega dostopa velja Mangart za zelo oblegan vrh (poleg Triglava ter Mojstrovke je to sigurno naš najbolj obljuden dvatisočak). Predvsem v poletnih mesecih dosega Mangart velik obisk. Spomnim se neke jasne avgustovske nedelje, ko se je okoli križa, ki označuje vrh te lepe gore, soncu predajalo vsaj sto radostnih ter zadovolnjih planincev. Spet drugič pa sem se iskreno čudil, kaj vendar delam sam na Mangartu na tako lep sončen jesenski dan (mislim, da je bila celo sobota). Seveda potem ta "nenavadna pravljica" ni dolgo trajala, saj so mojo otroško igro s kavkami (te črne radovedne krilate lepotice so že skoraj stalnica na marsikaterem slovenskem dvatisočaku) kaj kmalu zmotili trije zadihani in nad samotnostjo vrha začudeni gorniki.

O razgledu iz Mangrta bi lahko govorili na veliko in debelo. Težko najdemo goro, kjer bi se naše oko bolj spočilo na okoliških vrhovih kot prav tu. Na jasen dan je razgled res veličasten. Ne samo velika višina, tudi geografska lega Mangartu omogoča tako pisan in bogat horizontalni pogled na vse strani. Najprej nam oči zažarijo ob pogledu na prelestno vitko piramido Jalovca (človek se res težko nagleda te čudovite podobe narave...) V bližini se nam nato v najlepši luči predstavijo zelo spoštovana Vevnica ter njen prav tako mogočni sosed Strug, pa dolg greben Ponc, malo bolj v ozadju pa opazimo strmo ter resno severno ostenje Travnika ter Mojstrovk. Za njim se nam v vsej svoji mogočni podobi smeji naš očak Triglav, pa razbrazdana Škrlatiška skipina, malo bolj vzhodno še Martuljška skupina.. Na sever se preko bližnjih Belopeških jezer (v bistvu zelo bližnjih, vsaj sta oba ledeniška jezera takorekoč pri vnožju Mangarta) razprostira pogled na Avstrijske Visoke Ture, na zahodu pa nam pogled na jasen dan seže preko mogočnih Zahodnih Juliskih Alp z Višom in Montažom na čelu vse do zasneženih Dolomitov v daljavi.

Mangart ima veliko prednost (za nekatere tudi slabost) v lahki dostopnosti - najvišje ležeča slovenska visokogorska cesta nas namreč pripelje nekaj nad 2000 metrov. Tu, na ti. Mangartskem sedlu, stoji tudi prijetna Mangartska koča (1906m), kjer lahko po osvojenem vrhu v miru strnemo vse lepe misli in doživetja ob dobri jedači in pijači.

Na vrh vodi več zavarovanih poti različnih težavnosti. Nekatere izmed njih spadajo med najdrznejše ter najzahtevnejše v Julicih, tako da je Mangart v vseh ozirih prava gora "par excellence".

Slovenska pot

Izhodišče: Mangartsko sedlo (2050 mnv)
Čas hoje: cca. 2 h
Zahtevnost: zelo zahtevna označena pot
Višinska razlika: 629 m
Sestop: 1.5h
Skupaj: 3h 15min - 3h 45min

Vzpon lahko začnemo tudi pri Mangartski koči, vendar moramo tako premagati dodatnih dobrih 100 višinskih metrov. Na sedlu sledimo poti proti vzhodu čez travnato strmino desno navzgor do vznožja skalovja pod Rateškim Malim Mangartom. Pot se slogoma strmo vzpenja in kmalu smo na prvem (in edinem pravem) razpotju. Desno pelje naša Slovenska, levo pa Italjanska pot, po kateri se bomo vrnili. Čez nekaj minut in čez prehojeno melišče smo pri vstopu v plezalni del, kjer se takoj pokaže in začne resnost naše poti. Zaradi nevarnosti padajočega kamenja priporočamo, da si na tem mestu nadenete čelado, prav tako pa je smotrna uporaba samovarovalnega kompleta. Takoj pri vstopu v grapo nas pričakajo prve jeklenice in klini, ki bodo naš stalni sopotnik skoraj vse do samega vrha. Debelo uro smo v svetu temačnih grap ter prepadnih sten, kjer si moramo stalno pomagati z rokami. Strmina ne pojenja in naše plezalsko - akrobatsko znanje tu pride zelo prav.
Sama je pot je sicer dobro zavarovana. Čez čas naša smer zavije v levo, strmina pojenja, hodimo po vedno širšem slemenu in obenem čutimo, kako se nam vrh vztrajno bliža. Kmalu nas pozdravijo zvedave kavke, nato še križ in čez nekaj minut smo na vrhu ene najlepših razglednih gora v Julijskih Alpah.
Vrnemo se lahko po isti poti, vendar pa je priporočljiv sestop po lažji ti. Italjanski smeri. Napis na skali nas usmeri proti vzhodu, kjer v dokaj strmih okljukih (nevarnost padajočega kamenja) hitro izgubljamo težko pridobljeno višino. Pot je dobro označeno, vseskozi pa se držimo leve. Po tem, ko prečimo razgledno travnatno pobočje, pridemo do rapotja - desno pelje težavna pot po izpostavljenem grebenu vse do Jalovca in preko Vevnice do Ponc (sestop možen v Tamar, tudi v Loško Koritnico ter celo do Belopeških jezer, vendar samo za dobro pripravljene ter izurjene gornike). Mi pa torej gremo levo do melišč pod Mangartom (pozor: v zgodnjem poletju in jeseni znajo biti ta melišča zasnežena in tako nevarna za zdrs). Sledi sklop zavarovanih a gladkih skalnih plošč, kjer je treba imeti trden korak. Še nekaj serpentin sem ter tja in kmalu smo spet nazaj na razpotju, kjer se iz leve priključi Slovenska smer, po kateri smo šli na vrh. Do parkirišča imamo še dobrih 10 minut.

Italijanska pot

Izhodišče: Mangartsko sedlo (2050 mnv)
Čas hoje: 2 h
Zahtevnost: zahtevna označena pot
Višinska razlika: 629 m
Sestop: 1.5h
Skupaj: 3h 30min

Vzpon po Italjanski smeri je podrobneje opisan v prejšni varianti sestopa. Na razpotju torej sledimo poti levo, ki se zmerno vzpenja pod vršno kupolo Mangarta. Hodimo navzgor vzdolž grebena, prečimo kratka melišča in skalne plošče do začetka gredine, ki prereže severni bok Mangarta. Tu je v poznem poletju velikokrat že sneg, zato je takrat cepin tu obvezen (gredina se namreč izteče do roba mogočnega več sto metrov globokega severnega ostenja Mangrta). Kmali smo nazaj na slovenski sončni strani, kjer na razpotju zavijemo desno in nato vedno strmeje proti vrhu. Od prvega razpotja cca. ura in pol. Vrnemo se po isti poti.