Planinsko društvo Pošte in Telekoma Ljubljana je v soboto, 8. avgusta 2009, organiziralo izlet na spoštovanja vredno goro Montaž/Jof di Montasio (2753 m), najvišji vrh v Zahodnih Julijskih Alpah in za Triglavom drugi najvišji vrh vseh Julijcev. Skupino petnajstih bolj ali manj izkušenih planincev, so nanj popeljali načelnik Vodniškega odseka Janko Marn, kot vodja pohoda ter vodnika Boris Lazar in predsednik društva Stane Tomšič.
Zgodaj zjutraj smo se z avtomobili odpravili iz Ljubljane proti Kranjski Gori in mimo Rateč v Italijo. Pred Trbižem smo zavili proti prelazu Nevejsko sedlo/Sella Nevea (1162 m) in nadaljevali po gorski cesti na Planino Pecol (1502 m). V sončnem jutru smo že s parkirišča občudovali orjaško goro, ki se ponosno dviga v modro nebo. »Stene Montaža dajejo podobo presunljive moči, ki jo je treba videti, kajti z besedami opisati je ni mogoče«. Tako je goro opisal že dr. Julius Kugy, alpinist in pisatelj ter velik občudovalec Montaža. Poti na vrh je več, nobena pa ni lahka. Mi smo se nanj podali po poti prvopristopnikov. Izhodišče je bila visoka planota Pecol, ki se široko razprostira pod Montaževimi ostenji. Hodili smo preko neskončnih cvetočih pašnikov, na katerih smo lahko občudovali šentjanževke, murke, kamnokreče, lan, gorske kosmatince in druge žlahtne gorske cvetlice. Med hojo smo bili od vodnikov deležni krajšega poduka o pravilni rabi palic, da ne bi po nepotrebnem tratili energije. Številni svizci so nas z varne razdalje radovedno opazovali in se s presunljivimi žvižgi medsebojno opozarjali na prihajajočo gručo dvonožcev. Vzpenjali smo se po dokaj lepi poti do prevala Vrh Strmali/Forca dei Disteis (2201 m). Tam smo se zazrli v strahotno brezno zahodne globeli soteske Klapadorije.
Po krajšem počitku smo pospravili palice in si zaradi nevarnosti padajočega kamenja nadeli čelade. Zdaj je šlo zares – vstopili smo v skalni svet. Tam, kjer bi pri podobnih razmerah v slovenskih gorah že davno naleteli na jeklenice in kline, smo plezali po nedotaknjeni skali, sledeč redkim markacijam. Prečili smo prostrana melišča, hodili po poličastem svetu in mestoma plezali do bivaka Suringar (2430 m). Malo pred njim smo vstopili v Findeneggov ozebnik. Vzpon po strmem ozebniku je lažja plezalna smer I.-II. težavnosti (300 m), saj ni nobenih varoval. Po njem smo se povzpeli na vršni greben, od koder stene padajo v neizprosni navpičnosti. Na vrhu Montaža, pri znamenitem zvončku, postavljenem v spomin tržaškemu alpinistu Riccardu Deffarju, smo s ponosom ugotavljali, da nam je brez hujših težav uspelo stopili na teme ene najmogočnejših gora v Julijcih. Razgled s tako visokega vrha je nadvse veličasten, čeprav smo le s težavo prepoznavali bližnje in oddaljene vrhove, ki so se skrivali pod kapo meglic in oblakov: sosednji Viš in Veliki Nabojs, Kaninsko pogorje, Dolomite, Karnijske in Naborjetske vrhove, globoko spodaj je dolina Zajzera s sv. Višarjami... Počasi in previdno smo sestopali po markirani poti mimo znamenite železne Pipanove lestve. Skale, polne drobirja, so narekovale previden korak. Na poti so nas spremljali pogledi številnih kozorogov, ki so sem ter tja veselo prožili kamenje, kot bi nas opozarjali »pojdite stran iz kraljestva kozorogov, tu smo mi gospodar«. Da mislijo resno, se je prepričala naša Marija, ki jo je kamen zadel v stegno in ji natrgal hlačnico. Pod prevalom Vrh Strmali smo pospravili čelade in v roke vzeli palice. Počutili smo se kot zmagovalci, čeprav nas je čakal še sestop do izhodišča. Del skupine je zaradi žiga napravil še ovinek do koče Brazza. Tik pred koncem poti je začelo rositi, le toliko, da smo navlažili anorake, mi pa smo bili zadovoljni, da nam je bilo vreme naklonjeno ves čas zahtevnega vzpona in sestopa z mogočne gore.
Zadovoljni in ponosni na uspeh smo se odpravili domov, bogatejši za doživetje, ki bo trajno zapisano v našem spominu. Opravljeni vzpon priča o naši dobri pripravljenosti, da zmoremo tudi relativno dolge in zelo zahtevne ture. Vodnikom se zahvaljujemo, da so nam zaupali in nam omogočili ta, nekoliko zahtevnejši preizkus naših zmogljivosti!
Besedilo: Tatjana Balorda
Fotografije: Stane Tomšič
lymanknap makes this comment
Četrtek, 05 Avgust 2010