Prvi vikend v avgustu sta bila v letnem programu PD Pošte in Telekoma Ljubljana dva izleta. Vendar so se vodniki odločili, da nas namesto načrtovanih izletov raje popeljejo na našo "hišno goro" Prisojnik, ki bo istočasno preizkusna tura za udeležence avgustovskega planinskega potepanja po Bolgariji. Za ostale pa so pripravili lažji izlet na Slemenovo Špico. Pobuda je naletela na dober odziv, saj smo se zgodaj zjutraj s polnim avtobusom odpeljali iz Ljubljane proti Vršiču.
Izhodišče za obe planinski skupini je bil prelaz Vršič (1611 m), ki so ga nekoč Avstrijci imenovali Mojstrovka, Kranjskogorci pa Jezerca in povezuje Gorenjsko z Zgornjim Posočjem oz. Kranjsko Goro z Bovcem. Po izstopu iz avtobusa smo se razdelili v dve skupini. Prva se je tako rekoč "sprehodila" po lahki in prijetni poti proti Slemenovi špici (1911 m), druga pa se je, opremljena s čeladami odpravila po Grebenski poti, mimo Prvega Prisojnikovega okna na Prisojnik (2547 m), nato pa po Slovenski poti, po južnem pobočju, nazaj. Vsi skupaj smo se po končanih turah zbrali v našem Poštarskem domu na Vršiču (1688 m), na zasluženi topli malici.
S prepolnega parkirišča se v vročem poletnem dnevu usmerimo po označeni poti, ki vodi na Mojstrovko in Slemenovo Špico. Pot je malce strma, zato si na prevalu Vratca (1807 m) malo oddahnemo. Tu se loči pot, ki vodi po Hanzovi na Mojstrovko, mi pa nadaljujemo po desni med uživanjem čudovitih razgledov. Občudujemo cvetoče grme rožnatega rododendrona in rumeno cvetoče grmičke t.i. planinskega sončeca (planinski popon). Pot se včasih malo povzpne in pridemo do Jezerc na Slemenu, od koder pravijo, da so najlepši pogledi na veličastni Jalovec, morda še lepši jeseni, ko macesni porumenijo. Od tu do vrha je le še krajši vzpon. Skupinsko fotografiranje in uživanje v pogledih na Mojstrovko, Jalovec, Ponce. Vrh Slemenove špice "raste" iznad planote Sleme pod severno steno Male Mojstrovke ter v strmih pobočjih pada v dolini Tamar in Malo Pišnico. Zaradi panorame, ki jo krasi pogled na drzno oblikovani Jalovec, je to eno najlepših razgledišč našega alpskega sveta. Uživali smo v razgledih in martinčkanju na travnati jasi, eni na soncu, drugi v senci mogočnih macesnov. Nikamor se nam ni mudilo, saj se skupina s Prisojnika ne bo tako hitro vrnila. Misel na toplo malico nas je potem le zdramila iz prijetnega lenarjenja in vrnili smo se po isti poti nazaj. Na zatrpanem prelazu Vršič se usmerimo na nam dobro znano, letos z novimi tablami označeno pot, ki po cesti mimo Tičarjevega doma vodi do našega doma na Vršiču, kjer nas prijazno pričaka oskrbnica z dobrimi enolončnicami in štruklji. Naše popoldansko druženje za hip zmoti ropot helikopterja, ki leti proti Prisojnikovem oknu. Zastane nam dih, saj so tam nekje na grebenu naši planinci in odleže nam, ko zavije proti Mojstrovki. Pozno popoldne se nam pridružijo še ostali, utrujeni a vidno zadovoljni, da so v spremstvu naših izkušenih vodnikov premagali strmo in zahtevno pot na Prisojnik. Pred odhodom še zadnji pogled na Prisojnik ali Prisank, pod katerim je vklesan kamniti obraz Ajdovske deklice in že smo na parkirišču, kjer nas čaka avtobus. Prijeten dan smo preživeli v zeleni oazi sredi skalnih pobočij in uživali razglede ter zaključili izlet v našem vedno bolj urejenem Poštarskem domu na Vršiču, vse to pa je zadosten izziv in motiv za ponoven obisk.
Besedilo: Irena Mlakar
Foto: Stane Tomšič
lymanknap makes this comment
Četrtek, 05 Avgust 2010