Spomnim se, ko mi je prijatelj pripovedoval, da se je učil več ur na dan, rezultati pa nikoli niso bili takšni, kot je pričakoval. Veliko časa je bedel nad knjigami, podčrtoval zapiske in večkrat bral isto snov, vendar je imel občutek, da si je po vsem tem delu zapomnil manj, kot bi si moral.

Spadal je med tiste, ki se učijo tik pred rokom, z dolgimi urami brez premorov, zato je čutil preobremenjenost, informacije pa so mu po vsakem testu ali izpitu hitro ušle iz glave. Pogosta zmota je, da daljše učenje pomeni tudi boljše učenje. Možgani si informacije bolje zapomnijo skozi razmike, ponavljanje, aktivno razmišljanje in povezovanje znanja, zato več ur učenja ne pomeni nujno boljših rezultatov. Raziskave kažejo, da je aktivno priklicevanje informacij pogosto učinkovitejše od večkratnega pasivnega branja zapiskov. Takrat so mu prišli na misel drugačni nasveti za učenje vključujejo krajše in bolj osredotočene učne sklope, redne odmore in sprotno ponavljanje. Prijatelj mi je povedal, da je, ko je preizkusil, ali so ti nasveti za učenje res učinkovitejši, ugotovil, da je porabil manj časa, bolje razumel snov in imel več samozavesti pred preverjanjem znanja, zato ga stres ni dodatno pritiskal, zlasti pri resnejših izpitih. Zato danes tudi sam poudarja, da so njegovi nasveti za učenje predvsem ti: snov razdeli na manjše sklope in uči se redno, ne le tik pred izpitom.

Zelo mu je pomagalo, da je snov razlagal nekomu drugemu in uporabljal miselne vzorce. Pomembno je bilo tudi, da je odstranil motilce iz okolja ter si smiselno načrtoval odmore.