Moj dedek je bil vedno trmast in prepričan v svoj prav, še posebej, kadar je šlo za zdravje. Ko mu je mama prvič omenila, da bi moral razmisliti o korekciji vek, je takoj zamahnil z roko. Verjetno zato, ker je uporabljala besedo blefaroplastika in se mu je že sama beseda zdela strašna in zapletena.

Dedek je bil prepričan, da gre za neko zapleteno in nevarno operacijo, zato je vztrajno ugovarjal ter ponavljal, da on ne bo šel pod nož zaradi neke neumnosti. Sčasoma so se dedkove težave z vidom začele stopnjevati. Povešene veke so mu vedno bolj zapirale oči, zato je težko bral časopis, gledal televizijo in celo hodil na sprehode, saj mu je pogled nenehno uhajal navzdol. Mama je opazila, da se pogosto pritožuje nad utrujenimi očmi in glavoboli, vendar je kljub temu ostajal neomajen, blefaroplastika ne in pika. In kadar mu je mama omenila pregled pri zdravniku, je odgovoril, da so to zgolj leta in da se nima smisla obremenjevati. Prelomni trenutek je nastopil, ko ga je mama končno prepričala, da obišče specialista. Zdravnik mu je mirno in preprosto razložil, kaj pomeni blefaroplastika. Povedal mu je, da gre za kratek poseg, pri katerem odstranijo odvečno kožo na vekah, s čimer se izboljša vid in zmanjša občutek teže na očeh.

Ko je dedek slišal, da poseg ni namenjen lepšemu videzu, ampak zdravju in boljšemu vsakdanjemu življenju, je prvič resno prisluhnil. Dedek je bil presenečen, kako zelo si je napačno predstavljal celoten postopek. Ko je ugotovil, da blefaroplastika ni zapletena operacija in da jo opravijo hitro in varno, se je njegov odpor počasi začel topiti. Mama je opazila, da je postal bolj odprt za pogovor in da je celo sam postavljal vprašanja o rezultatih in okrevanju. Na koncu se je dedek le odločil za poseg.

Po okrevanju je bil navdušen nad spremembo. Vid se mu je izboljšal, oči niso bile več utrujene, spet je lahko brez težav bral in se sprehajal. Priznal je, da je bila njegova trma odveč in da je prav, da včasih prisluhnemo tistim, ki nam želijo dobro.