Tečaj varne vožnje in strah pred zdrsom

Nikakor se nisem mogla rešiti različnega strahu, čeprav sem vedela, da je nepotreben in da mi prej škodoval, kot pa prinesel kaj dobrega. Pa sem se odločila, da začnem od začetka, prva odločitev je bila tečaj varne vožnje, ker sem se med vožnjo avta preveč bala, da bo avto kar naenkrat začelo zanašati, ko bom zavirala. Tudi, ko sem sedela zraven kot sovoznik, sem vedno bila prestrašena. Dovolj mi je bilo tega straha, ker sem vedela, da je nepotreben in da si samo uničujem zdravje.

Pa sem šla na tečaj varne vožnje. Ne vprašajte, kako so se mi tresla kolena, ko sem se prijavila, ker enostavno nisem vedela kaj me čaka, vedela sem samo, da to potrebujem in da bom zmogla, ker sem bila prepričana, da bo kasneje moj strah pred vožnjo izginil. Tisti dan, ko sem tečaj varne vožnje imela, sem si želela, da ne bi šla, prav z strahom sem šla tja in dan se je začel. 

Ne boste verjeli koliko adrenalina je bilo v meni in kakšne sem jaz bila na začetku tečaja in kakšna sem bila ko je tečaja bilo konec. Lahko rečem, da sem bila drug človek. Prav spominjam se tiste vožnje domov, ko sem opravila tečaj varne vožnje, bila je čisto drugačna vožnja, poznala sem situacijo v avtu, vedela sem vse glede oprijema gub in drsenja, zavorne poti. Takrat sem šele spoznala, kako sem jaz ta tečaj varne vožnje potrebovala in kako mi je odprlo oči, da sem od tistega dne naprej vozila sproščeno in tudi varno. Ker sedaj lahko rečem, da prej, ko me je bilo tako strah pri vožnji, moja vožnja sploh ni bila varna. 

Danes straha več nimam, ni več bolečine v prsih, ni več trzanja na vse mogoče situacije in nikoli več nisem utrujena od vožnje, vse to pa mi je dal tečaj varne vožnje in hvaležna sem za to. Sedaj pa grem naprej reševat strahove še na drugih področjih. 

Zakaj toliko slišimo o bolezni rak

Zakaj toliko ljudi danes zboli? Zakaj se bolj ne čuvamo, takrat ko imamo možnost in uničujemo svoje telo, da ima potem bolezen, kot je rak vse možnosti, da vstopi v naše telo. To mi ne bo nikoli jasno, še kako dobro vemo, kaj naše telo potrebuje, da bo zdravo in s čim si telo uničujemo, pa vseeno počnemo vse to. Kako neumni smo včasih, ko resnično mislimo, da mi rešujemo cel svet in da bo brez nas vse propadlo. Čisto nič ne bo propadlo, vse kar se bo zgodilo, bomo zboleli in takrat bo prepozno. Kako grozna in zahrbtna je ta bolezen rak, včasih nas niti ne opozori, da se bo to zgodilo.

Jaz sem začela poslušati svoje telo in od kar to počnem vidim, da se veliko boljše počutim, mogoče potrebujem samo en kratek sprehod ali samo eno kavico polno smeha z prijatelji in je to dovolj, da bolezen, kot je rak nima možnosti vstopa v moje telo.

Včasih gledam ljudi, ki so prepričani, da za njih bolezen rak ne obstaja, ki so tako samozavestni in mislijo, da so pojedli pamet celega sveta, po drugi strani pa so čisto izčrpani. In oni ne pustijo, da jim pomagaš, ker jim je iz počasti in so prepričani, da oni vse znajo. Ja, to so ljudje, ki na koncu zbolijo, potem pa se sprašujejo, kaj so delali narobe. Če bi si takrat dovolili, da jih svet včasih ne potrebuje in da lahko vse teče brez njih, bi mogoče danes bili zdravi in potem se čudimo, da ima bolezen rak tako lahko pot v naše telo. Če ste sami poskrbeli za to, da ste ga izželi, da ste ga uničili. 

Ta naš tempo življenja nam ne prinaša nič dobrega, saj veste , ko pravijo, da ko smo mladi služimo denar, da se bomo kot stari lahko zdravili. Te besede imajo še kakšno močno sporočilo, da bolezen, kot je rak lahko prinesemo sami.